TTTT. Koliko T-jev? Je bilo verjetno vprašanje, ki se ti je pojavilo na koncu jezika.

Ne, to ni nadgradnja obstoječege, dobro poznane CoachGG metode optimiranja telesa T3 – Totalna TelesnaTtransformacija, ampak zgolj naslov tega bloga.

No ja, upam, da ni kakšen posameznik preveč pričakoval, tukaj bom namreč opisal … “Svojo totalno telesno transformacijo.”

Kako se je torej vse skupaj začelo,kaj se je na tej dolgi poti zanimivega zgodilo (Vzponi in padci) in še kakšna malenkost zraven.

1. Začetek.

Hmmm, ok.

Gremo od samega začetka.

Preden sem prvič resneje stopil v fitnes center, sem se zelo rad prevažal po okoliških hribih s pomočjo gorskega kolesa. Rekreacija je kmalu postala malo resnejša zadeva, saj sem se (realno gledano, dokaj neuspešno) udeležil nekaterih tekem v gorskem kolesarstvu. Preizkusil sem takrat obe popularni disciplini kot sta bili cross country in meni malce ljubša – downhill ali spust po domače. Ter zanemarljivo število kolesarskih maratonov.

“Ok, ugotovil sem, da mi vzdržljivostni športi niso pisani na kožo ampak kje pa potem vskoči fitnes?“

Med pripravo na novo sezono kolesarstva (ko sem bil star rosnih 16 let) smo pozimi obiskovali fitnes center – sam sem zavil v bivši Akro (nekateri ga verjetno še pomnete) in tam tudi ostal.

Na kolo se nisem več vrnil (vsaj v tekmovalnem pomenu ne) in prvo zanimanje je bilo takrat preusmerjeno na dvigovanje uteži in pridobivanje mišične mase.

Ker so bile moje roke bolj podobne vodovodnim cevem (tistim ozkim, se razume) sem se na samem začetku fokusiral bolj na spodnji del telesa – moja “D” vaja je bila ekstenzija kolena oz. leg extension kjer sem dominiral (Beri: edina vaja kjer nisem bil inferioren).

Začel sem s približno 68 kilogrami telesne teže (večina je bila v nogah, saj so le te bile edine malce bolj razvite mišične skupine telesa) pri 188 centimetrih višine.

Sem poizkusil najti pravo “before” sliko ampak roko na srce: ni bilo kaj za videti (Beri: Tanke roke in nasploh zelo drobna postava).

“Cilji še ne polnoletnega fanta so bili sledeči: Pridobiti mišično maso in postati podoben fantom iz popularnih fitnes revij. Ok, takrat se je to zdela super ideja – danes malce manj.”

Kot piše v zgornjem odstavku, se v tistem času (okoli 1996/97) ni ravno najlažje pridobilo kakšne strokovne literature ali mentorja oziroma katerekoli druge kvalitetne informacije.

Vse to je zame predstavljal lokalni fitnes inštruktor in bodybuilderske revije tipa Flex in Musclemag. Pač internet in informacije še takrat niso bile tako pogoste kot danes in se je bilo potrebno drugače znajti.

Sicer malo meglena, vseeno pa ta slika prikazuje telo po približno letu treninga (17 let):

Ok, pojdimo nekaj zanimivim dejstvom:

  • Vsak dan sem tekel/se sprehodil do fitnes centra. Brez izjeme.
  • Treniral sem večinoma sam, neko obdobje se mi je pridružil kolega Dragan in skupaj sva naredila nekaj intenzivnih treningov.
  • Trening je trajal večinoma 2 do 3 ure kjer sem vsako mišico izmučil do konca. Bodibilderski princip takratnega časa pač.
  • Ker sem bil začetnik je to seveda funkcioniralo (do neke mere seveda), saj na začetku funkcionira skoraj vse kar zahteva od telesa adaptacijo na stres.
  • Dieta. Ni je bilo. Sem pa vsak dan spil od enega do dveh litrov mleka in rezultati so bili vidni.

Kljub ne ravno optimalnem treningu in prehrani sem vseeno lepo napredoval – kontinuiteta treninga in kalorični presežek sta omogočala rast mišičnega tkiva.

Takšna je bila situacija po približno dveh letih treninga in kakšnih 6kg mišične mase več (Bradica in čuden izraz na obrazu, shhhh…)

“Kmalu sem se povzpel čez mejo 70kg telesne teže.”

2. Nadaljevanje

Pri 18h letih sem fitnes postavil malo bolj na stranski tir in začel redno igrati košarko – celo v srednješolsko ekipo sem se uvrstil (Kar štejem poleg nekega zakotnega streetball turnirja za največji dosežek pri košarkaški zgodbi, se pravi podobno kot kolesarstvo – rekreativni nivo :)).

Kmalu sem košarki dodal še borilne veščine (oziroma izmenično “športal” oboje). Fitnes je predstavljal “dopolnilno dejavnost”, in zgodilo se je, da je šlo leto naokoli preden sem spet stopil v kak gym.

“Torej – izgubil sem svoja najboljša leta, ki veljajo kot najbolj primerna za mišično rast.”

Vseeno, pa sem po letu 2006 spet malce resneje zagrabil za železo.

Želja po košarki je malce pojenjala, v prvi plan se je vrnil gym. In tajski boks, ki po mojem mnenju poleg drugih pozitivnih stvari ponuja še najbolj zanimiv in efektiven intervalni kardio trening. Uspešen trener tajskega boksa (in slovenski selektor) Andrej Žveglič me je podrobneje seznanil s to starodavno in zelo zanimivo borilno veščino, ki v sebi skriva veliko več kot se zdi na prvi pogled. Čeprav sem v gymu navajen, da me tisti, ki trenirajo kličejo Coach, je Andrej verjetno edini človek ki ga jaz kličem Coach. Funny.

3. Sedanjost

Malo “fast forward” in smo že v mojem najbolj produktivnem letu 2011, ko je bila posneta tudi naslovna fotka tega bloga.

Glede na zgornjo, začetno fotko, je milo rečeno kar nekaj razlike. V številkah pa tudi.

“Največja razlika pa očem ni vidna – znanje, ki sem ga pridobil v zvezi s treniranjem, gibanjem in vsem kar šteje zraven pri zdravem in aktivnem človeku je stvar, na katero sem najbolj ponosen.”

Vrnimo se na številke. Po približno petnajstih letih bolja ali manj rednega treniranja sem ob enaki višini (DDDDD) pridobil skoraj 20kg mišične mase okoli 10cm obsega okoli gornjega dela roke. V top formi ni bil problem narediti 25 dvigov in 10 sklec s 50 kilogrami na hrbtu ali pobirati s tal več kot 220kg, večkrat. Ker številke ne povedo celotne zgodbe, so ključne tudi naslednje informacije:

  • Odpravil bolečine v spodnjem delu hrbta, ki sem jih imel že pri 18 tih.
  • Znatno popravil mobilnost in fleksibilnost – pri borilnih veščinah sem bil vedno pri tistih, ki so bili “trši”, rečeno drugače, brce ala JCVD niso bile moja specialiteta.
  • Napredek v moči. Nisem ravno veljal za močnega fanta, vendar se je to z leti malce spremenilo.
  • Poškodbe in sistemska utrujenost. So sestavni del vsakega procesa, kjer posameznik želi preveč v določenem trenutku. Tudi sam nisem bil izjema, čeprav sem glede na starost treniranja (ki je trenutno okoli 18let, kar je veliko) brez večjih problemov z izjemo desnega kolka, s katerim se ukvarjam zadnji dve leti. Pretreniranost sem nažalost tudi izkusil in ni ravno najbolj prijetna zadeva (Ko si 30 + pač ne moreš več trenirati kot v zgodnjih dvajsetih letih).

Katere zaključke lahko potegnem iz 18 letnega treninga in obiskovanja gym-a?

  • Trening je proces in zahteva čas. Prehitevati se ne da.
  • Ključno je pravilno gibanje.
  • Pridejo slabi in dobri dnevi – važno je, da se ne obupa v slabih trenutkih.
  • Tako pri treningu kot tudi pri hrani je ključna kontinuiteta. Bolje soliden program izvajati redno kot odličnega občasno.
  • Potrebno si je zastaviti realne cilje.
  • Pomemben aspekt, ki se ga veikokrat zanemarja je “soft” side celotnega procesa: vaje za fleksibilnost & mobilnost, sproščanje ter specifično delo na tehniki in aktivaciji.
  • Ne poizkušaj biti podoben kakšni naslovki iz fitnes revij ampak optimiziraj lastni potencial. Pač nimajo vsi genskega zapisa, ki je primeren za določene mišične strukture (oblika, masa..)
  • Poškodbe sucks! Vseeno pa se lahko trenira okoli njih in izboljšuje ostale stvari.
  • Če trening (in prehrana) ni zabaven, zanimiv in primeren za splošno izboljšanje počutja (življenja) verjetno ni najboljša izbira. Bruhanje po (pre)več intenzivnih treningih je OUT.

4. Kaj pa zdaj?

Kot sem že zgoraj omenil je trenutno ključna prioriteta sanacija poškodbe kolka. Situacije je malce bolj zakomplicirana in vsekakor izven spektra tega bloga, vseeno pa zelo zanimiva za tiste, ki jih mučijo podobni problemi. Določen blog bo posvečen izključno tej tematiki.

Glavne stvari so sedaj: Dobro počutje, optimalna funkcija gibalnega aparata, solidna moč in zmogljivost ter zdravje celotnega sistema.

V primerjavi z najstniškimi leti so prioritete dokaj drugačne.
In prav je tako.

Stay strong,

Tvoj trener,
CoachGG